Krestasti gekon

Videz kako ga prepoznati

Mehko kožni drevesni gekon z resastimi grebeni

Vitek drevesni kuščar z veliko trikotno glavo. Nad vsakim očesom poteka rob majhnih bodičastih lusk, ki spominjajo na trepalnice, in se nadaljuje v dva grebena vzdolž vratu in hrbta. Nima vek, zato je vsako oko prekrito s prozorno lusko, ki jo kuščar čisti z jezikom. Lepilne blazinice na prstih in rep, ki se lahko oprime vej, mu omogočajo plezanje po gladkih površinah in skakanje med vejami.124

Osebnost kakšni so

Krotek in nežen kuščar, ki le redko ugrizne. Dan prespi in se zbudi proti mraku. Mlade ali živčne živali rade skačejo iz roke v roko, kar se umiri s kratkimi in mirnimi rokovanji. Lahko oddaja tihe čivke ali cviljenje.53

Dnevna aktivnost kako naporen je dan

Najbolj aktiven ob zori, mraku in ponoči, ko pleza, raziskuje in skače med vejami. V naravi večinoma ostaja v nižjih plasteh gozda. Zagotovite veliko plezalnih vej in listja na različnih višinah.431

Nega in skrb praktični deli

Enkrat ali dvakrat na dan poškropite ogrado, da lahko kuščar liže kapljice vode, med škropljenji pa naj se posuši. Poskrbite za svetlobni cikel približno 10–14 ur. Priporočljiva je nizka raven UVB. Po prihodu novega kuščarja domov mu dajte približno dva tedna, da se navadi, nato pa začnite s kratkimi rokovanji, ki trajajo približno pet minut, nad mehko podlago.65

Domov kjer so najsrečnejši

Visok terarij, vsaj približno 45 x 45 x 90 cm za enega odraslega kuščarja, z vejami, rastlinami in skrivališči. Toplota na vrhu okoli 28–29 °C, hladnejše dno 21–24 °C, ponoči okoli 18–22 °C. Vlažnost 60–80 % po škropljenju. Večje ograde so dobrodošle.86

Osnove hrane kaj gre v skledo

Vsejed, ki v naravi jedo sadje, nektar, cvetni prah in žuželke. V ujetništvu je osnova popolna praškasta hrana za kuščarje, pomešana z vodo (dnevno za mladiče, vsake 2–3 dni za odrasle), občasno pa tudi žuželke, posute s kalcijem, kot so črički ali ščurki. Sveže sadje je občasna poslastica.137

Družba koga imajo radi okoli sebe

Samotarska vrsta, ki je srečna, če živi sama. Samcev nikoli ne smete dati v isto ogrado. Samice si lahko včasih delijo večjo ogrado z dodatnimi skrivališči in mesti za hranjenje, vendar je samostojno bivanje preprostejša izbira.83

Zgodba kje se je vse začelo

Francoski zoolog Alphonse Guichenot je vrsto opisal leta 1866 z Nove Kaledonije. Leta 1883 so jo premaknili v rod Rhacodactylus, nato pa po genetskih raziskavah leta 2012 nazaj v Correlophus. Več kot stoletje se niso pojavili novi primerki in veljalo je, da je vrsta izgubljena. Leta 1994 jo je odprava, v kateri sta bila Robert Seipp in Philippe de Vosjoli, ponovno odkrila na otoku Pines. Majhno število živali je ustanovilo rejske linije v Evropi in Severni Ameriki, vrsta pa je od takrat postala eden najbolj razširjenih kuščarjev na svetu. Divji izvoz ni več dovoljen, zato današnji hišni ljubljenčki prihajajo iz ujetništva.123

Priznana s strani uradni deli

The Reptile Database

Veljavna vrsta Correlophus ciliatus Guichenot, 1866; vrnjena iz Rhacodactylus v Correlophus s strani Bauer et al. leta 20122

IUCN Red List

Ranljiva (divja populacija)1