Pacific Parrotlet

Videz kako ga prepoznati

Perje; majhen, kompakten papagaj s kratkim repom; samci in samice se razlikujejo

Zelo majhna, čvrsta papiga, velika približno 12–13 cm, s kratkim repom in močnim, bledo rožnatim kljunom. Divja ptica je zelena z rahlo sivkastim tonom in svetlejšim zelenim obrazom. Samce je enostavno prepoznati: imajo moder trak, ki sega od očesa nazaj, modro križnico in modro na krilih, ki je lahko od globokega kobalta do mehke sivke. Samice so bolj enostavno zelene brez modrih madežev na krilih, čeprav nekatere kažejo kanček modre za očesom ali na križnici. Noge in stopala so rožnato sive.123

Osebnost kakšni so

Drzen, živahen in poln samozavesti. Pacifiški papagajčki se obnašajo kot veliko večje papige, ročno hranjene ptice, s katerimi rokujemo vsak dan, pa postanejo zelo krotki in ljubeči spremljevalci. So trmasti in radi imajo svojo voljo, zato jih redno, nežno rokovanje ohranja prijazne. Nekateri se naučijo nekaj besed, vendar niso med najbolj jasnimi govorci. Njihov glas je hiter, visok 'tčit', in posamezen hišni ljubljenček je precej tih v primerjavi z večino papig.31

Dnevna aktivnost kako naporen je dan

Zmerna do visoka. Papagajčki so pridni in igrivi ter uživajo v gugalnicah, vzmeteh in igračah, ki jih lahko trgajo in žvečijo, poleg tega pa vsak dan potrebujejo nadzorovan čas zunaj kletke v družbi svojih ljudi.3

Nega in skrb praktični deli

Nizka stopnja nege. Zagotovite sipino kost ali drug vir kalcija, čisto vodo za pitje in kopanje ter stalno zalogo igrač za trganje, ki jih pogosto menjate. Vsakodnevno rokovanje pomaga ohranjati prijaznost hišnega papagajčka.3

Domov kjer so najsrečnejši

Prostorna, široka kletka z ozkimi rešetkami, širokimi približno 6 mm, da se majhna ptica ne more stisniti skozi, opremljena z različnimi gredami, gugalnicami in igračami. Svetovni sklad za papige priporoča notranjo voliero dolžine vsaj 1,8 m za njihovo bivanje v volierah. Divje ptice živijo v toplih, suhih habitatih.32

Osnove hrane kaj gre v skledo

Prehrana na osnovi peletov s svežo zelenjavo in sadjem ter nekaj majhnimi semeni; žita in zelenice, kot so kvinoja, proso, oves, brokoli, paprika, jabolko in semena granatnega jabolka, so primerni dodatki. Bogata, mastna semena naj predstavljajo le majhen del jedilnika. V naravi jedo semena trav, jagode, tamarindo in kaktusove plodove.312

Družba koga imajo radi okoli sebe

V naravi potujejo v hrupnih, klepetavih jatah, včasih 40–50 ptic. Kot hišne ljubljenčke jih običajno hranimo po eno v kletki: ena ptica se močno poveže s svojim lastnikom, medtem ko se par osredotoča drug na drugega. Do drugih ptic so lahko teritorialni, zato je treba vsako združevanje izvajati počasi, začenši z ločenimi kletkami eno ob drugi in nadzorovanimi srečanji.13

Zgodba kje se je vse začelo

Pacifiškega papagajčka je leta 1847 poimenoval Forpus coelestis francoski naravoslovec Rene-Primevere Lesson. Njegov rod, Forpus, vključuje najmanjše papige v Ameriki, in tudi ornitologi ne vedo, od kod izvira ime rodu. Vrsta že dolgo živi ob ljudeh v svoji domovini Ekvadorju in Peruju, kjer veselo uporablja parke, vrtove in kmetijska zemljišča ter suhe gozdove. V Združenih državah obstaja populacija v ujetništvu že od približno leta 1930, dolgo preden so mednarodna pravila o trgovini z divjimi živalmi omejila uvoz divjih ptic, zato hišni papagajčki tam izvirajo iz številnih generacij vzrejenih v volierah. Rejci so od takrat razvili več kot 30 barvnih mutacij za trg hišnih ljubljenčkov.142

Priznana s strani uradni deli

Taxonomy

Opisal ga je francoski naravoslovec Rene-Primevere Lesson leta 1847; ena od devetih vrst v rodu Forpus.1

IUCN Red List

Najmanj ogrožen. Velikost divje populacije ni znana.2

Aviculture

Svetovni sklad za papige ga opisuje kot precej pogostega v ujetništvu.2