Sulaweski črni škorpijon

Videz kako ga prepoznati

Zunanji skelet

Močan, čokat škorpijon z rdečkasto-rumenim do rumenkasto-rjavim telesom, prekritim z razpršenimi rjavkastimi pikami, kar daje pegast ali marmoriran videz. Karapaks je rdečkasto-rjav z dvema temnejšima pikama, noge in rep kažejo pestro pegavost, klešče pa so rdečkasto-rjave z zelo temnimi prsti. Telo je prilagojeno za kopanje, z močnimi pedipalpi in kratko, gladko konico repa.12

Osebnost kakšni so

Izjemno krotek in le redko piči. Ta škorpijon je plašen in umaknjen, raje se umakne ali skrije, kot da bi se soočil z grožnjami. Njegov strup je malo ali nič medicinsko pomemben, zato je varna vrsta za vzreditelje.12

Dnevna aktivnost kako naporen je dan

Nočni in večinoma sedeč. Dan preživi skrit pod listnim opadom, lubjem ali v plitvih rovih, ponoči pa pride na lov. Ne more plezati po navpičnih površinah, zato je idealen terarij na tleh z veliko skrivališči.12

Nega in skrb praktični deli

Zelo nizko vzdrževanje. Glavne naloge so vzdrževanje vlažnosti (75-85%) z rošenjem 2-3 krat na teden, ohranjanje vlažnega, a ne premočenega substrata ter odstranjevanje nepojedene hrane po 24 urah. Pretiranega prijemanja se je treba izogibati, ker je škorpijon občutljiv in lahko izgubi okončino (avtotomija).2

Domov kjer so najsrečnejši

Varen terarij velikosti 10-20 galon s tesnim pokrovom. Uporabite 2-3 palčni sloj vlažnega kokosovega vlakna ali podobnega substrata za kopanje. Zagotovite več skrivališč (plutasto lubje, listni opad) in plitvo posodo z vodo. Temperatura naj bo 24-28°C z rahlim nočnim padcem; vlažnost 75-85%. Potrebno je dobro prezračevanje, vendar se izogibajte prepihu.2

Osnove hrane kaj gre v skledo

Insektivoren. Hranite z majhnimi živimi žuželkami, kot so črički, ščurki ali termiti. Mladiči potrebujejo plen približno enkrat na teden; odrasli vsakih 1-2 tedna. Velikost plena naj ne presega tretjine dolžine škorpijonovega telesa.2

Družba koga imajo radi okoli sebe

Strogo samotarski. Ti škorpijoni niso družabni in jih je treba hraniti same, razen ob kratkih srečanjih za parjenje. Ne kažejo agresije do vzrediteljev, vendar ne prenašajo drugih škorpijonov v istem terariju.2

Zgodba kje se je vse začelo

Prvič ga je leta 1894 opisal britanski zoolog Reginald Innes Pocock na podlagi osebkov iz Luwuja na Sulawesiju. V ujetništvu se goji že vrsto let, zlasti med azijskimi in evropskimi hobisti, ki cenijo njegovo majhno velikost, enostavno nego in miren značaj. Včasih ga imenujejo azijski grmovni škorpijon zaradi navade skrivanja v nizki vegetaciji in listnem opadu.15