Johnsonov skakalni pajek

Videz kako ga prepoznati

Eksoskelet

Kompakten, robusten pajek s pretežno črnim telesom in živahnim rdečim zadkom. Samec ima popolnoma rdeč zadek, samica pa ima črno črto po sredini rdečega. Čeljusti (helicere) so osupljive, mavrično modrozelene barve. Nekateri osebki imajo lahko majhne bele ali rumene pike na zadku, obrobljene s tanko bledo črto.13

Osebnost kakšni so

Na splošno sramežljiv in hiter pri begu pred ljudmi. Ni agresiven, vendar lahko ugrizne, če ga izzovemo; ugriz je boleč, vendar medicinsko nepomemben, povzroči le lokalno oteklino ali blag glavobol. Poročajo, da je nekoliko bolj obramben kot nekateri drugi skakalni pajki.34

Dnevna aktivnost kako naporen je dan

Aktiven, dnevni lovec, ki potrebuje prostor za raziskovanje in skakanje. Zagotovite visok terarij z veliko navpičnimi površinami, vejami in listjem. Ne potrebuje velikega ozemlja, vendar ceni obogatitev, kot so pluta in svilene rastline.16

Nega in skrb praktični deli

Zelo nizko vzdrževanje. Terarij naj bo čist, brez ostankov plena. Plitva posodica z vodo z gobico ali rosenje enkrat ali dvakrat na teden zagotavlja hidracijo. Posebna nega ni potrebna.3

Domov kjer so najsrečnejši

Dobro prezračen terarij velikosti vsaj 20x20x30 cm za enega pajka. Podlaga iz kokosovih vlaken ali šote, vključno s skrivališči, kot so pluta in svilene cevi. Temperatura 21-27°C, vlažnost 50-70%. Pajek gradi cevaste svilene gnezdece pod kamni ali lesom na tleh, zato zagotovite zatočišče. Ni strupen za ljudi, vendar ravnajte previdno.13

Osnove hrane kaj gre v skledo

Evrifagni plenilec, ki se prehranjuje s širokim naborom žuželk in drugih pajkov. V ujetništvu ponudite primerno velik plen, kot so vinske mušice, majhni črički, hišne muhe in vešče. Plen naj bo približno polovica velikosti pajka. Odrasle hranite vsake 2-4 dni, mladiče pogosteje.16

Družba koga imajo radi okoli sebe

Samotarski in kanibalski. Hranite posamično, saj lahko samice pojedo samce in oba spola lahko plenita manjše osebke iste vrste. Socialna interakcija ni potrebna.16

Zgodba kje se je vse začelo

Prvič opisana leta 1883 George in Elizabeth Peckham kot Attus johnsonii. Dolgo je znana kot eden največjih in najpogostejših skakalnih pajkov v zahodni Severni Ameriki. Njen osupljiv rdeč zadek in modrozelene čeljusti so jo naredili za priljubljeno med zgodnjimi arahnologi. V zadnjih desetletjih je postala priljubljena v trgovini s hišnimi ljubljenčki zaradi svojih drznih barv, aktivne narave in relativno preprostih zahtev po negi. Ni tradicionalni hišni ljubljenček, vendar jo vse pogosteje gojijo navdušenci nad nevretenčarji.14

Priznana s strani uradni deli

World Spider Catalog

Sprejeta vrsta, prvič opisana leta 1883 s strani G. W. Peckham & E. G. Peckham.7

ITIS

Veljavna vrsta, splošno ime Johnson skakač.2