Mehiška rdečekolenska tarantula

Videz kako ga prepoznati

Dlakav, na tleh živeč pajek, ki koplje rove

Čokata, žametno črna tarantula z izrazitimi progami na nogah: vsaka noga ima ob sklepnih členkih obroče temno oranžne barve, ki jim sledijo svetlejši oranžno-rumeni in kremasti pasovi. Zadek je temen z rjavkastimi dlačicami. Karapaks je večinoma črn z rožnato-rjavim robom ali pa je temno področje razbito v vzorec, podoben zvezdi. Samice so opazno večje od samcev.13

Osebnost kakšni so

Znana kot zelo krotka in umirjena tarantula. Mladi pajki so lahko nekoliko plašni, vendar se raje umaknejo, kot da bi se postavili po robu. Ko so vznemirjeni, odrasli običajno kot opozorilo s trebuha odvržejo drobne dlačice, namesto da bi ugriznili, zato jo je najbolje uživati kot okrasno žival s čim manj rokovanja.12

Dnevna aktivnost kako naporen je dan

Nizka. Rovka, ki večino življenja preživi v ali blizu svojega rova in čaka na plen. Ne potrebuje gibanja, le primerno ogrado.13

Nega in skrb praktični deli

Nega ni potrebna. Mladičem in odraslim poskrbite za polno posodo z vodo, odstranite nepojeden plen in po levitvi odraslega pajka ne hranite približno 5–10 dni. Po potrebi očistite madeže, sicer pa je ne motite.2

Domov kjer so najsrečnejši

Kopenski terarij z več talne površine kot višine, za odrasle približno 3–4-kratnik razpona nog pajka, napolnjen do polovice ali dveh tretjin s substratom, da si lahko izkoplje rov, plus skrivališče. Sobna temperatura približno 21–25 °C in zmerna vlažnost, pri čemer naj bo del substrata rahlo vlažen, s stalen dostopom do vode.2

Osnove hrane kaj gre v skledo

Žive žuželke, kot so črički in ščurki. Mladiče hranite dvakrat na teden, mlade pajke vsakih 7–10 dni in odrasle vsaka 2–3 tedne (nekaj velikih čričkov ali en velik ščurek). V naravi iz zasede napada velike žuželke in občasno majhno žabo ali miš iz svojega rova.23

Družba koga imajo radi okoli sebe

Samotarska in teritorialna. V vsaki ogradi imejte eno tarantulo.32

Zgodba kje se je vse začelo

Ime Brachypelma smithi sega v leto 1897, ko je Frederick Pickard-Cambridge opisal rdečekoleno tarantulo iz mehiške zvezne države Guerrero. Zelo podobnega pajka iz severozahodnejšega območja so Tesmoingt, Cleton in Verdez leta 1997 poimenovali Brachypelma hamorii, vendar so ju dve desetletji običajno združevali pod imenom 'mehiška rdečekolenka' in večino rdečekolenk v hišnih ljubljenčkih so prodajali kot B. smithi. Leta 2017 sta Mendoza in Francke z uporabo telesnih podrobnosti in DNK črtnega kodiranja dokazala, da gre za dve ločeni vrsti, in izkazalo se je, da je veliko znanih ujetih rdečekolenk pravzaprav B. hamorii. Zaradi izvoznega pritiska so bile rdečekolene tarantule leta 1985 uvrščene na CITES Dodatek II, leta 1994 pa še preostanek rodu. Danes se vrsta uspešno razmnožuje v ujetništvu.14

Priznana s strani uradni deli

Scientific description

Opisana kot Brachypelma hamorii s strani Tesmoingt, Cleton in Verdez leta 1997; jasno ločena od B. smithi s strani Mendoza in Francke leta 2017.1

CITES

Dodatek II: Mehiške rdečekolenske tarantule so bile uvrščene leta 1985 (pod imenom B. smithi), vse vrste Brachypelma pa so bile dodane leta 1994.1

IUCN Red List (as reported by Wikipedia)

Ocenjena kot ranljiva.1

Priljubljenost Dolgo priljubljena v trgovini s hišnimi ljubljenčki zaradi mirne narave in osupljivih barv.31